Z Menorke smo v soboto zjutraj odjadrali proti 60 milj oddaljeni Majorki, a nas je veter dopoldne zapustil in se nam po nekajurnem premoru pridružil spet popoldne. Podobno kot v preteklih nekaj dneh, smo polovico poti prejadrali, polovico pa motorirali.

Zadnji dve uri pred Majorko smo izbirali, v katerem zalivu bi se ustavili in nazadnje izbrali Portopetro na jugovzhodu otoka, kamor smo prijadrali popoldne. Skokico smo privezali na bojo v zalivu levo pred mestecem.

V zaliv so sicer prihajali valovi z vzhoda, a smo se valov v zadnjih dneh že navadili in nas niso kaj dosti motili, le izkrcanje s čolnom na obalo je bilo v valovih precej živahno. Sojadralci so preostanek dneva izkoristili za sprehod po mestecu in za večerjo, jaz pa spet za svoj dnevni odmerek teka po gozdovih in med polji v zaledju obale. Mislil sem, da se bo posadka na barko vrnila zvečer, ko bo vsaj še nekaj dnevne svetlobe, da bi se na valovitem morju lažje vkrcali na čoln, a so se zataknili nekje v mestu in se vrnili šele ponoči.

Odveslal sem po njih do pomolčka nad skalnato obalo, s katerega se je bilo potrebno spustiti na čoln, ki se je krepko guncal na valovih. Vkrcanje v temi je bilo prav pustolovsko in zabavno :). Nekdo je v čolnu pristal na trebuhu, drugi se je na hrbet zvrnil v vodo, tretji, četrti in peti član posadke pa so dojeli sporočilo, da vkrcanje na čoln ni mačji kašelj in sem jih potem uspel pretežno suhe pripeljati na barko. V nadaljevanju noči smo po zalivu lovili izgubljene zelene krokodile (crockse) in jih s pomočjo reflektorja našli in ujeli. Po tej dogodivščini je bilo na barki veliko smeha.

V nedeljo smo zgodaj zjutraj še v temi zastavili pot proti 90 milj oddaljeni Ibizi. Žal se je veter čez noč popolnoma polegel.

Ko sem v Puli pred odhodom na pot do vrha napolnil rezervoar za nafto na Skokici, sem si želel, da mi do Gibraltarja ne bi bilo več potrebno natankati nafte. Računal sem na 80 – 90 odstotkov jadranja, a dosedanji izplen je le 50 odstotkov, saj se moramo ne glede na vreme držati datumov letalskih prihodov in odhodov moje posadke. Na Majorki je bil tank za nafto spet precej prazen zato smo se v nedeljo na poti proti Ibizi ustavili na drugi strani Majorke v Coloniji Sant Jorge, kjer sva se z Igorjem s štirimi kantami za nafto, cizo in skirojem odpravila do kilometer oddaljene bencinske črpalke nad mestom in kantice napolnila z 80 litri nafte ter vse skupaj pripeljala do obale, na čoln in na barko. Upam, da se nas bo veter v prihodnjih dneh vendarle bolj usmilil in bo ta nafta zadostovala vsaj do Pirenejskega polotoka.

Brezvetrje smo izkoristili za šivanje genove, na kateri se je razparal šiv na mestu, ki ob jadranju ostro v veter drgne ob križ jambora.

Dopoldne so se na morju med Majorko in Ibizo začele pojavljati sapice in popoldne smo lahko razpeli jadra in zaustavili motor. Jadranje po mirnem morju je bilo lepo in hitro. Proti večeru se je izza obzorja prikazala Ibiza, na večernem nebu pred nami pa sta nas pozdravljala Mesec in Venera.

Sidro smo malo pred polnočjo spustili v mirnem zalivčku pred turističnim mestecem Portinatx na severu Ibize.

Zjutraj smo se sprehodili po obali, sam pa sem si lahko privoščil tudi malo daljši tek po lepih gozdnih poteh do svetilnika nad klifom, katerega luč nam je včeraj zvečer kazala pot proti Ibizi.

Vremenska napoved za danes popoldne in za noč na torek obeta nekaj več vetra, zato smo že pred poldnevom dvignili sidro in odjadrali proti jugozahodu, proti Pirenejskemu polotoku.

Sredi dneva je bil pri severniku na delu genaker, pozneje popoldne pa se je veter obrnil na jugovzhodnik in genaker je zamenjala genova. Glede na vremensko napoved prihajajoča noč ne bi smela biti zelo naporna.